za Ivana Cankarja je bila Švicarija lokacija s prekrasno lego, kar je poglavitno ...

" V Švicariji je imel Ivan Cankar  sobico čisto na vrhu, v kateri je napisal svoj polemični spis Bela krizantema, preden se je preselil na Rožnik in tam dokončal svoje delo.

Zgodovina Švicarije je zelo zanimiva in tudi pomembna za Ljubljano, je kulturno-družbenega pomena, pravzaprav se je stavbna zgodovina na tem prostoru začela leta 1835, ko je ljubljansko kazinsko društvo v nekdanji gozdarski hišici uredilo svoje zabavišče. Društvo je imelo svoje prostore v ljubljanski Kazini, želeli so si prostor, kjer bi se lahko njihovi člani razvedrili na drugačen način in so se umaknili iz mesta na ta krasni plato. Potem je prišel avstrijski maršal grof Radetzky, ki mu je cesar Franc Jožef ll. podelil v preužitek tivolski grad, kjer je danes Mednarodni grafični likovni center, h kateremu spada tudi Švicarija.

Grof Radetzky je v Švicariji živel štiri leta, med letoma 1852 in 1856, in v tem času uredil park dvorca, ki ga je odprl meščanom, s čimer si je tudi zaslužil častno meščanstvo, ki so mu ga Ljubljančani podelili med njegovim bivanjem tukaj. Ko je urejal parkovni prostor, je na platoju, kjer stoji Švicarija, postavil tako imenovano Švicarsko hišico – Schweizerhaus, ki je bila tipičen predstavnik svojega sloga, kar pomeni, da je spodaj bila kamnita, zgoraj lesena. Takratna Švicarija je zaživela poleg starega objekta, ki ga je že uporabljalo kazinsko društvo.

Švicarija je postala kraj, kamor so radi zahajali Ljubljančani in tujci. Tukaj se je v glavnem govorilo v nemščini, najemniki Švicarije so prav tako bili nemško govoreči. Hans Eder, po rodu Tirolec, je bil eden izmed tistih, ki je tukaj vztrajal najdlje, 22 let. Leta 1899 je prišel slovenski najemnik Friderik Novak. Seveda se je vseskozi v časopisju pisalo, kako je grozno, da se v Švicariji govori nemško. V časopisu so se pojavile novice “Upajmo, da najemnik slovenskega rodu ve, da je Švicarija pri Ljubljani.” Takrat se je tukaj res uveljavil slovenski jezik. 

Leta 1904 je prišel nov najemnik Ivan Kenda, ki je bil zelo entuziastičen in hotel ustvariti bogato gostinsko ponudbo. Mestni občini Ljubljanski in gospodu županu Hribarju je podal pobudo za gradnjo novega objekta. Župan Ivan Hribar je pobudo sprejel, ker je menil, da si Ljubljana na tem mestu zasluži nekaj več, in podal mestnemu svetu predlog, ki ga je potrdil. Tako se je začela načrtovati gradnja objekta, ki stoji v Tivoliju še danes. Ime je ostalo, čeprav je v arhivskih virih ta objekt imenovan Hotel Tivoli. 

Do 30. let 20. stoletja je delovala kot hotel, ampak v Švicariji se je v tem obdobju zelo veliko dogajalo. Za načrtovanje tega hotela je bil izbran Ciril Metod Koch, takrat mestni arhitekt. Naročeno mu je bilo, naj si gre pogledat slovensko arhitekturo, večje hiše na Gorenjskem. Obstaja arhivski vir, ki potrjuje, da je arhitekt Koch potoval na Gorenjsko in si ogledal kraje v kranjskogorski, bohinjski in škofjeloški okolici ter tudi skiciral posamezne motive gorenjskih hiš ter jih tudi fotografiral. 

V tistem času, ko so se otepali tujstva, nemškega jezika, je bilo to zelo pomembno. Zdaj se to vidi na lesenih gankih, balkonih od motivov, kot so okvir iz umetnega kamna okrog oken, mreže na oknih, kar vse lahko vidite na Gorenjskem. 

Ko se je leta 1909 začela gradnja hotela Tivoli, je Švicarija, objekt, ki ga je postavil maršal Radetzky, še vedno delovala, ker najemnik Kenda na tem mestu svoje dejavnosti ni želel prekiniti. Tukaj je še vedno stala Švicarija, ki je ponujala kavico, hkrati pa je zadaj bilo gradbišče. Konec leta 1909 je gradnja hotela pravzaprav bila v veliki meri končana, leta 1910 so se izvajale še prizidave, že pozimi leta 1909 in leta 1910 je v hotelu Tivoli bival Ivan Cankar. Imel je sobico čisto na vrhu, v kateri je napisal svoj polemični spis Bela krizantema, preden se je preselil na Rožnik in tam dokončal svoje delo.

Ivan Kenda je bil zelo naklonjen umetnikom. Cankar je v pismu Štefki Löffler napisal, da gre za eleganten nov hotel, nekdanjo Švicarijo, s prekrasno lego, kar je poglavitno, s hotelirjem, ki ne vprašuje po denarju, in z natakarico, ki daje ubogemu slovenskemu pesništvu neomejen kredit … Tako da so v Švicariji pravzaprav živeli in se zbirali umetniki, recimo poleg Ivana Cankarja še Miha Čop, Vladimir Levstik, Cvetko Golar … Tam je tudi posneta ena izmed fotografij iz Cankarjevega življenja. Cankar je to stavbo imenoval 'pribežališče grešnikov', češ tukaj smo se zbirali. Lahko rečemo, da se je v Švicariji začelo slovensko boemsko življenje. Na tem mestu je tudi podpisana Tivolska resolucija leta 1909, ko je bil tukaj zbor Jugoslovanske socialdemokratske stranke, katere kandidat je bil tudi Ivan Cankar. Zavzemali so se za kulturno in jezikovno integracijo južnih Slovenov, Slovencev, Hrvatov, Srbov, tudi Bolgarov, čemur pa je seveda Cankar zelo nasprotoval. Želel je, da narodi ohranijo svoje jezike in kulturo. Tukaj so se srečevali sindikati, različna društva, recimo Akademsko društvo Sava, hkrati so tudi meščanstvu ponujali od koncertov, jutranjih kav … V časopisju piše, da je ogromno ponudb, kaj vse se je tukaj dogajalo in kako bogata je bila ponudba, kar se tiče hrane in pijače. Tudi če pogledamo stare razglednice, vidimo, da je terasa ponujala ogromno kapaciteto, verjetno več kot 100 mizic. To je prvo obdobje tega hotela. 

V 30. letih se je tudi mestna občina začela spraševati o smotrnosti hotela, ker ni bil več donosen, tudi tedanji najemnik se je pritoževal zaradi določenih stvari: osem hotelskih sob so namenili Akademskemu domu oziroma članom Dijaškega ferijalnega saveza, ki ni bil donosen. Leta 1930 je bila večja prenova in takrat se je v časopisju ponovno pisalo, da je hotel Tivoli ena izmed najprivlačnejših točk v mestu s prekrasnim razgledom na vso Ljubljano, ampak potem so se v objekt naselili ruski vojni ubežniki, ki so si v zgornjih prostorih uredili skromna stanovanja, spodaj pa je še vedno delovala restavracija, obenem pa so se še vedno dogajale prireditve. To je nekako vztrajalo do ll. svetovne vojne. Že pred ll. svetovno vojno je tukaj začel delovati in imel atelje kipar Ivan Zajec, ki je naredil Prešernov spomenik. Verjetno je bil tudi že kdo drug tukaj še pred vojno, po vojni pa res lahko govorimo o tem, da se je tukaj začela oblikovati zibelka slovenskega kiparstva. Svoje mesto v Švicariji so dobili kiparji, čeprav so tukaj še vedno živeli potomci ruskih ubežnikov. Tudi ruska matica je spodbujala kulturno življenje svojih ljudi, ki so tu imeli kulturne prireditve. To je na neki način spodbujalo umeščanje drugih kulturnih namembnosti. V tem obdobju je v Švicariji delovala galerija Tivoli, v kateri so tudi razstavljali umetniki, ki so delovali v tem objektu. Restavracija in kavarna sta nehali delovati, dvorana pa je bila razdeljena na več ateljejev. 

In v tem duhu Švicarija živi še danes.

Vir: Metropolitan, intervju s Tatjano Adamič (Zavod za varstvo kulturne dediščine)